Ogljikovi hidrati so največji izvor energije, ki ga telo potrebuje za svoje delovanje. Nastajajo predvsem v rastlinah s fotosintezo, zato so glavna sestavina živil rastlinskega izvora. V 18. stoletju so začeli z raziskavami o prehrambeni vrednosti živil in vrednost le teh se meri po tem,koliko energije lahko priskrbijo telesu. Kljub temu, da so kasneje odkrili, da daje energijo še druga hrana, ki jo človek poje, so ogljikovi hidrati ostali najpomembnejši. Predstavljajo temelj prehrane, številnim ljudstvom pa omogočajo in zagotavljajo preživetje.Molekule ogljikovih hidratov so pravzaprav zelo enostavne sestave. Vsebujejo le vodik in kisik v različnih kombinacijah. Po kemični zgradbi se na splošno delijo v tri skupine: monosaharide (enostavne sladkorje), disaharide (dvojne sladkorje) in polisaharide (sestavljene ogljikove hidrate). Sestavljene ogljikove hidrate encimi sluznice tankega črevesja med prebavo razcepijo v monosaharide, ki se absorbirajo. Presežek ogljikovih hidratov telo uskladišči kot podkožno maščobo ali v jetra. Monosaharide in disaharide imenujemo sladkorji, ker so sladkega okusa. Mednje uvrščamo sladkorje, ki so naravne sestavine mleka, sadja in zelenjave. Žitarice, stročnice, krompir, korenasta zelenjava in banane pa vsebujejo predvsem škrob in vlaknine, ki spadajo med polisaharide. Vlaknine (balastne snovi), ki se med prebavo ne razgradijo, ugodno vplivajo na prebavo in presnovo, hkrati pa ne dajejo energije.
Človekova afiniteta do sladkega okusa vsaj delno izvira iz dejstva, da je človekov apetit odvisen od količine sladkorja v krvi. Ko sladkor v krvi pade, se pojavi občutek lakote. Nekaj sladkorjev je že vsebovanih v hrani, večino sladkorja pa pridobimo z razgradnjo škroba. Ker je škrob kompleksen, njegova razgradnja traja dalj. Na ta način sladkor počasi prihaja v kri in daje energijo dlje časa. Ko se ogljikovi hidrati iz hrane do konca razgradijo, začne krvni sladkor zopet padati in pojavi se občutek lakote. Absorbcija ogljikovih hidratov tako služi kot signal, da vemo kdaj potrebujemo hrano, se pravi energijo. Vendar je človek iznašel način, kako iz rastlin izvleči samo sladkor, s tem, da se zavrže preostanek rastline. Tako lahko pojemo čisti sladkor in lakota takoj mine. Vendar taka koncentracija sladkorja povzroči hiter porast sladkorja v krvi in človek občuti nenaden, vendar kratkotrajen naval energije in ali celo evforijo. Za tem pa sledi izčrpanost in slabotnost, kar seveda vodi k temu, da vzamemo naslednjo dozo sladkorja. Torej obstaja pomembna razlika med tem, če uživamo sladkor ali škrob, kar dobro vedo vsi športniki.
Sam sladkor – izvleček gomolja sladkorne repe ali sladkornega trsa - je kakovosten izdelek, vendar samo v naravni obliki. Beli sladkor, ki ga kupimo v trgovini, še zdaleč ni več naraven. Oropan je vseh vitaminov in mineralov. Sladkor se prebavi – izgori le s pomočjo vitaminov, mineralov, celo nekateri proteini in maščobe so potrebne. Če le-ti niso vsebovani v hrani, jih telo uporabi iz svojih zalog. Večja je potrošnja sladkorja ,večji je primankljaj vitaminov, mineralov, maščob in proteinov. Beli sladkor in sladkorni izdelki so zdravju škodljivi iz naslednjih razlogov: od sladkorja smo lahko ravno tako odvisni kot od alkohola, povzroča gnilobo zob, redi, slabi imunsko odpornost telesa. Z leti povzroča bolezni presnove, motnje želodca, razdraženost in druge. Posebno škodljiv je v kombinaciji z belo moko, ker organizmu odvzame rudnine s kalcijem. Povzroča slabo absorbcijo železa, če ga jemo v roku dveh ur po obroku. Fruktoza je čisti sadni sladkor in se nahaja, kot že ime pove, v sadju. Absorbira se nekoliko počasneje, zato je postala popularno sladilo. Med je zelo kompleksna snov. Ne vsebuje samo raznih sladkornih derivatov iz nektarja cvetic, temveč tudi dodatke iz čebeljega prebavnega sistema. Ker vsebuje precej fruktoze se dokaj počasi absorbira. Iz telesa odstranjuje strupene snovi in pomaga pri odvajanju vode. Vendar ga ravno tako ne smemo uživati niti v prevelikih količinah ni vejice niti prepogosto. Predvsem pa je pomembno, da ni pregret, kajti s tem uničimo večino vitaminov.
Najbogatejši vir škroba in vlaknin predstavljajo žitarice. Z zadostno količino vode ali čaja služijo kot dobro sredstvo za spodbujanje izločanja odpadnih snovi iz telesa, kar ugodno vpliva na zdravje in vitalnost telesa. Najpomembnejše žitarice so: ajda, ječmen, koruza, oves, proso, pšenica, riž in rž. Uživamo jih lahko v zrnju, kosmičih, delno predprocesirane ali v izdelkih iz moke, pomembno je le, da so celovite. Z odstranitvijo lupine in klic se namreč zavrže mnogo pomembnih snovi. Na primer beli riž ima 65% manj mineralov (kalij, kalcij, fosfor, magnezij in železo) in kar 75% manj vitaminov (B1, B2, niacin, B6, biotin in folna kislina) kot integralni. Razlika med integralno riževo moko in rafinirano pa je še večja. Zato se je bolezen beri beri pojavila, ko so začeli rafinirati riž. Izoliran škrob daje tako imenovane prazne kalorije. Ko razpade v sladkor, namreč ravno tako potrebuje vitamine, minerale in proteine za presnovo in preoblikovanje v energijo.
Tradicionalne shujševalne diete strašijo ljudi pred konzumiranjem škrobnate hrane. Pravi krivec je neprimerna kombinacija hrane in premnogokrat prevelika količina hrane. Naravni ogljikovi hidrati so polni vitaminov, mineralov in proteinov. Poleg tega vsaka vegetarijanska jed, ki je narejena iz nerafiniranih sestavin, vsebuje veliko vlaknin, ki pomagajo pri prebavi. Sladkor in sladkorni izdelki pa naj bodo le dodatek prehrani, ne pa nadomestek obroka. To velja za naravne sladkorje in še toliko bolj za rafinirane.
Pomembno se je zavedati, da sodobna rafinirana hrana, zlasti tista, ki vsebuje večje količine sladkorja, lahko hkrati povzroča debelost in nedohranjenost.
LITERATURA:
Rudolph Ballentine, M.D. – Diet&Nutrition a holistic approach
William Dufty – Sugar Blues
Aveline Kushi – Complete Guide To Macrobiotic Cooking
Društvo za srce – Prehrana vir zdravja
Isabelle Martin – Hrana s katero boste shujšali
Agatha Moody Trush, M.D. and Calvin L. Trash, Jr.,M.D. – Nutrition For Vegetarians
Ni komentarjev:
Objavite komentar